Župnija Budanje
zavetnik sv. Nikolaj
Pozdravljeni na spletni strani župnije Budanje.
Velikonočno voščilo slovenskih škofov 2013
Drage sestre in bratje!
Velika noč kot praznik Jezusovega vstajenja je naš osrednji praznik. Prva krščanska skupnost se je živo zavedala, da z Jezusovim vstajenjem krščanska vera stoji ali pade. Apostol Pavel, ki je doživel živega Jezusa ob svojem spreobrnjenju na poti v Damask, je to zavest zelo razločno izrazil: »Če pa Kristus ni vstal, potem je prazno tudi naše oznanilo, prazna tudi vaša vera« (1 Kor 15,14). Samo zato, ker je Jezus zares vstal in so ga njegovi učenci po hudih dvomih in zmedenosti večkrat doživeli kot tistega, ki je vstal in živi, so po delovanju Svetega Duha začeli verovati vanj in zbrali pogum, da so to vero oznanjali in zanjo umirali. Doumeli so, da se tistemu, ki je premagal smrt, ne bo moglo na tem svetu nič upreti. On bo imel zadnjo besedo. Tisti, ki je z lastno vstajenjsko močjo od znotraj odvalil kamen, ki je zapiral grob, bo odvalil tudi vse druge kamne zla, ki nas pritiskajo k tlom in zapirajo v ječe in grobove.
Kristjani, ki smo vero v Jezusovo vstajenje postavili na najvišji svetilnik svojega življenja, smo poklicani, da zanjo pričujemo s svojim neuničljivim zaupanjem in zvestobo Gospodu ne glede na ugodne ali neugodne okoliščine življenja.
Vsem članom našega vernega občestva, duhovnikom, diakonom, redovnicam in redovnikom in vsem drugim članom Cerkve ter vsem ljudem dobre volje želimo, da bi tudi letos – ne glede na vse hudo, ki ga doživljamo – bila velika noč naš srečen in vesel največji praznik.
Posebno globoko velikonočno upanje in močno tolažbo pa želimo vsem, ki doživljajo preizkušnje in nesreče, izgube in stiske. Naj nas vstali Gospod Jezus napolni z mirom in pogumom.
Blagoslovljene in vedre velikonočne praznike!
slovenski škofje
IZVOLJEN JE NOVI PETROV NASLEDNIK, PAPEŽ FRANČIŠEK
Sreda je, 13. marec, zvečer ob 1930 me čaka postno srečanje s starši bodočih birmancev. Skušam premisliti nekatere stvari, o katerih želim spregovoriti staršem. Misli pa mi uhajajo v Rim, v Sikstinsko kapelo, kjer se kardinali že drugi dan ukvarjajo z izbiranjem novega papeža. Pred enim mesecem, natančneje 11. februarja nas je sveti oče Benedikt XVI. presenetil s svojo izjavo, da se namerava odpovedati papeški službi.
Od leta 1415 se kaj takega ni zgodilo. Gregor XII. je odstopil, da bi se končala zmeda v Cerkvi, ki je v tistem letu imela kar tri papež. Čeprav ga zgodovinopisje šteje med prave Petrove naslednike, je bil njegov odstop nujen, da sta se »umaknila« tudi druga dva »papeža« in je bil izvoljen nov papež Martin V., ki je ponovno združil skoraj 40 let razdeljeno Cerkev. Njegov odstop ni bil prostovoljen, vendar je ostal pokoren novemu papežu in dve leti po odstopu umrl kot kardinal-škof v škofiji Porto e Santa Rufina blizu Rima.
Prostovoljno je odstopil papež Celestin V., ki so ga kardinali izbrali ker se niso mogli zediniti, koga iz svojih vrst bi izbrali. Peter je bil puščavnik na gori Morrone, kjer je živel z majhno skupino redovnikov. Mir redovnega življenja so 5. julija 1294 zmotili poslanci iz Perugie, kjer so kardinali zasedali že dve leti. Prinesli so mu novico, da je bil izvoljen za novega papeža. Množice, ki so puščavnika Petra poznale kot svetniškega moža in upale, da bo v Rimu zavel nov veter, so bile navdušene in slavile njegovo izvolitev. Ta podpora pa novemu papežu, ki je bil tudi po izvolitvi preprost puščavnik, v katerem ni bilo zvijače, pri vodenju Cerkve ni mogla pomagati. Ko je sam sprevidel, da služba vrhovnega pastirja presega njegove moči, je 13. decembra istega leta odstopil. Umrl je čez dve leti v duhu svetosti in danes ga slavimo kot svetnika.
Iz teh misli me zbudi telefon: »Ali bomo kaj zvonil?« se je slišalo na drugi strani. »Ali je že izvoljen?« vprašam. Ura je 1910. »Po dolini še ne zvoni« pravi glas na drugi strani. »Potem bomo pa v Budanjah pohiteli!« rečem in že hitim v cerkev, da z zvonjenjem oznanim novega pastirja. Občutki so posebni,veseli, glas zvonov jih raznaša po vsej okolici. Koga so izvolil, se sprašujem. Skozi misli mi hite imena kardinalov, ki so bili v »igri« za izvolitev. Treba bo počakati, da se predstavi, toda kaj pa srečanje s starši?
Skozi okno vidim prva starše, grem in jih povabim v pisarno. »Ste za to, da skupaj počakamo in vidimo, kdo je novi papež?« Takoj so za to. Skupaj gledamo v računalniški ekran, poslušamo komentatorja in čakamo. Kazalci ure so že prečkali osmo uro. Tedaj se na pročelju cerkve sv. Petra v Rimu prikaže kardinal z novico: »Oznanjam vam veliko veselje. Imamo papeža!« Še nekaj časa in v ložo stopi Horge Mario Bergoglio, nadškof v Buenos Airesu kot novi papež Frančišek. Njegovo ime, njegove prve besede, preprosta »oprema« dajo slutiti, da bo v Cerkev vnesel vsaj nekaj duha asiškega ubožca. Hvala Bogu, to je zares potrebno.
Z veseljem smo s penino nazdravili novemu svetemu očetu, pa tudi nam, da bi sledili temu učenemu a preprostemu Petrovemu nasledniku.
IZ ŽIVLJENJA SVETEGA OČETA FRANČIŠKA
Mladost Jorge Mario Bergoglio se je rodil v Buenos Airesu v družini priseljencev z italijanskimi koreninami. Oče Mario je bil železničar,
mati Regina (rojena Sivori) pa gospodinja. Odraščal je v Buenos Airesu v delavski družini še s štirimi brati in sestrami.
Njegova prva poklicna izbira sicer ni bil duhovniški poklic, saj je diplomiral s področja kemijske tehnologije. Bil je ljubitelj nogometa in rad je plesal tango. A se je nato odločil za duhovništvo in se vpisal na semenišče v Villa Devoto. 11. marca 1958 je vstopil v jezuitski noviciat. Po prvih redovnih zaobljubah je najprej študiral filozofijo. Po diplomi je nekaj časa poučeval v kolegiju, potem pa nadaljeval in končal še študij teologije. Ob študiju teologije se je posvečal študiju humanistike, filozofije, psihologije in književnosti.
Cerkvene službe 13. decembra 1969 je prejel duhovniško posvečenje. 20. maja 1992 je bil imenovan za pomožnega škofa v Buenos Airesu in za naslovnega škofa Auce; 27. junija istega leta je prejel škofovsko posvečenje. Doktorat je zaključil v Nemčiji. 3. junija 1997 je bil imenovan za nadškofa pomočnika in 28. februarja 1998 je nasledil nadškofovsko mesto kardinala Quarracina. 6. novembra istega leta je postal škof Argentine za verujoče
vzhodnega obreda. Od novembra 2005 do novembra 20011 (dva mandata) je bil tudi predsednik argentinske škofovske konference.
21. februarja 2001 ga je Janez Pavel II. povzdignil v kardinala in imenoval za kardinala duhovnika z naslovno rimsko cerkvijo sv. Roberta Bellarminskega.
13. marca 2013 je bil v petem krogu konklav izvoljen za papeža in si izbral ime Frančišek. Je prvi s tem imenom, je tudi prvi jezuit, ki j postal papež, je tudi prvi papež iz Južne Amerike, celine, kjer je krščanstvo izredno živo.
Nekaj misli o papežu Frančišku
»Papež je bil že kot škof znan po človekoljubnem delu in pomoči revnim. Ko je leta 2001 postal kardinal, je vernike pozval, naj ne zapravljajo denarja za drago letalsko vozovnico za romanje do Rima, ampak denar raje namenijo dobrodelnim ustanovam in pomoči revežem. Podobno prošnjo je naslovil
na Argentince tudi ob izvolitvi za papeža. Kljub uglednim cerkvenim službam je znan po tem, da je živel v skromnem stanovanju in si sam kuhal svoje obroke. Po Riu se je vozil z mestnim prometom in ne v limuzinah kakor nekateri drugi kardinali.«
»Ta človek je inteligenten, bogoslovno temeljito pripravljen, istočasno pa je dober in ponižen. Je tudi zelo spreten, zna ravnati z vsemi, z osebami iz ljudstva, z vplivnimi ljudmi, duhovniki in škofi se je sposoben pogovarjata z veliko ljubeznijo, ne da bi odstopil od resnice. Bergoglio je torej človek, ki uteleša Elijevo Cerkev: trd tam, kjer bi bili vsi blagi (pri grehu) in blag tam, kjer bi bili vsi trdi (pri osebi). Zato ga spoštujejo tudi ljudje, ki katoliški Cerkvi niso blizu.«»Kljub temu svojih pridig običajno ne posveča socialni pravičnosti, ampak poudarja pomen duhovnosti. Verjame, da bo pravilno razumevanje Božjega nauka pripomoglo, da bodo ljudje bolje razumeli revščino in aktivno sodelovali pri dobrodelnosti.«
Naj ga Bog varuje, ohranja in blagoslavlja!
BOŽIČNO VOŠČILO SLOVENSKIH ŠKOFOV
»Ne bojte se! Kajti glejte, oznanjam vam veliko veselje, ki bo za vse ljudstvo. Danes se vam je v Davidovem mestu rodil Odrešenik, ki je Kristus, Gospod« (Lk 2,10–11).
So časi, ko slabe novice kar dežujejo. Naši časi so že taki. Verjetno tudi časi pred 2012 leti v današnji Sveti deželi niso bili veliko bolj veseli. Kajti Sveto pismo nam pravi, da so vsi ljudje živeli v velikem pričakovanju (prim. Lk 3,15), kar
pomeni, da so imeli občutek, da tako ne more iti več naprej oziroma navzdol in da se mora nekaj zgoditi.
Res se je nekaj zgodilo. V prvi sveti noči se je rodil otrok, ki ni bil navaden novorojenček, ampak Božji Sin, ki je prišel živet z nami naše življenje, revščino, preizkušnje in trpljenje, na koncu tudi smrt.
S tem, ko je prišel z nami živet naše bedno življenje, nam želi sporočiti, da zaradi preizkušenj, ki se zgrnejo na nas, ni treba obupati nad seboj in drugimi, ker tudi on ni obupal nad nami. Prišel je med nas, da bi nam dal vedeti, da je tudi življenje v težavah in preizkušnjah smiselno in vredno, da ga živimo. Prišel nam je vlit novega poguma, volje do življenja in zvestobe v dobrem. Prišel nam je pokazat, s kakšnim zaupanjem v Boga naj sprejemamo preizkušnje, s kakšno stanovitnostjo naj vzdržimo v težavah, s kakšno ljubeznijo naj odpuščamo vsem, za katere mislimo, da so krivi za našo nesrečo. Če se bomo dali tako poučiti betlehemskemu otroku, nam bo podelil tisti notranji mir, ki so ga vsem ljudem, ki so Bogu po volji, v sveti noči obljubljali angeli.
Vsem, posebej še tistim, ki ste v najrazličnejših preizkušnjah zaradi bolezni, izgube zaposlitve, negotovosti glede jutrišnjega dne, človeškega nerazumevanja in v strahu pred prihodnostjo, vsem, ki ste daleč od svojih najbližjih in osamljeni, želimo Božje bližine in tolažbe in v tem duhu tudi voščimo blagoslovljene in tolažbe polne božične praznike, v novem Gospodovem letu 2013 pa Božjega varstva in opore. (Vaši škofje )
Velikonočno voščilo slovenskih škofov 2012
Slovenski škofje
»Iz velikonočnega tridnevja kot vira luči napolnjuje novi čas vstajenja celotno cerkveno leto s svojim sijajem,« uči Katekizem katoliške Cerkve.
Zato Cerkev v zanosu vstajenjske vere poje: »Svetloba slavno vstalega Kristusa naj prežene temine srca in duha« (velikonočna vigilija). Temo izdajstva in krvavi pot velikega četrtka kot simbol vsega notranjega trpljenja, križ in poteptano pravičnost velikega petka, grobno tišino in hlad groba velike sobote vedno razsvetljujejo žarki velikonočnega jutra.
Vstali Gospod je središče naše vere, glavni razlog našega upanja in temelj smisla življenja, ki se bo razcvetelo in dopolnilo z našim vstajenjem od mrtvih. On nam že v sedanjem življenju prinaša duhovno polnost, veselje in čar. Velikonočno veselje in zavest odrešenja po Kristusu naj v vsej polnosti odmeva v teh dneh in vse leto v naših srcih, v našem osebnem, družinskem in družbenem življenju. Naj se stalno razliva tudi navzven po neutrudnem prizadevanju za večjo pravičnost v ljubezni. Pri tem naj bo vstali Kristus naša moč, tolažba in vir resničnega krščanskega optimizma.
Slovenski škofje želimo vam, dragi duhovniki, redovniki, redovnice, misijonarji in misijonarke, pastoralni sodelavci in sodelavke pri oznanjevanju, v bogoslužju in karitativnih dejavnostih, vsem rojakom po svetu, posebej pa vsem bolnim in ostarelim in vsem ljudem dobre volje, naj vas velikonočni prazniki napolnijo in obogatijo z obnovljeno vero, globoko radostjo, obiljem milosti in Božjega blagoslova.
Božično-novoletno voščilo slovenskih škofov
Božično bogoslužje in jaslice nas spet nagovarjajo s svojim sporočilom o rojstvu Božjega Sina, »ki je zaradi nas in našega zveličanja prišel iz nebes in se je utelesil po Svetem Duhu iz Device Marije in postal človek«. Ko na božič v veroizpovedi vsako leto izgovarjamo te velike besede, pokleknemo.
V tej sveti noči se je po psalmistovi napovedi »pravičnost sklonila z nebes« (prim. Ps 84). V letu, ko naj bi se trudili za večjo pravičnost v ljubezni v osebnem in družbenem življenju, se spomnimo, da je Novorojeni prišel, da bi nas podprl v prizadevanju za dobro. Povili so ga v plenice, da bi raztrgal naše grešne vezi in nas ogrnil s plaščem pravičnosti. Postal je ubog, da bi mi obogateli. Rodil se je jokajoč, da bi obrisal naše solze. Rodil se je ob popisovanju izvoljenega ljudstva, da bi naša imena vpisal v knjigo življenja Božjih otrok. Rodil se je na tujem, da bi nas privedel v nebeško domovino. Rodil se je v Betlehemu, hiši kruha, in s tem napovedal, da nam bo zapustil živi kruh iz nebes. »Rodil se je med potovanjem, da bi nas spominjal na resnico, da smo in bomo le popotniki na zemlji« (sv. Gregor Veliki).
Božič je in ostaja velika in večna Luč, ki se je naselila med nami, da bi lahko stalno dajala plamen našim slabotnim človeškim svetilkam. Brez nje nam te lahko ugasnejo sredi teme življenjskih viharjev, tako da bi nas prevzela tema zla, sebičnosti, socialne krivičnosti ali celo sovraštva, ki usužnjuje, podira in ubija.
Sprejeti božič pomeni živeti v zavesti, da nismo več sami, ker je Bog z nami. Božič naj v naših srcih poživi prepričanje v Božjo ljubezen. Ohranimo to prepričanje v srcu vseh 366 dni novega leta. Predvsem pa se v svetlobi božičnih praznikov prepoznajmo kot bratje in sestre, kot družina Božjih otrok, ki bo sposobna graditi pravičnost v ljubezni.
To božično voščilo slovenski škofje namenjamo vsem vam, dragi verniki v župnijskih občestvih, vsem duhovnikom in diakonom, redovnikom in redovnicam, bogoslovcem, misijonarjem in misijonarkam po vsem svetu, zamejcem, zdomcem, še posebej pa vsem ostarelim, osamljenim, bolnim, ki ležite v jaslih svoje nemoči, vsem brezdomcem in zapornikom. Enako voščilo velja vsem evangeličanskim in pravoslavnim kristjanom.
Vaši škofje
SVETI JOAHIM IN ANA
Obhajamo god Marijinih staršev s. Joahima in Ane. Ker sta imela tako imenitnega otroka, sta za kristjane postala simbol materinstva in očetovstva in zavetnika zakoncev. Še posebej sv. Ana velja za priprošnjico za srečno poroko in srečen zakon. Zato se Marijinim staršem ne priporočajo le možje in žene s svojimi zakonskimi zadevami, k njima se zatekajo tudi fantje in dekleta, ki se pripravljajo na poroko ali pa si tega želijo. Upam, da je tudi danes med vami veliko takih. Srečna družina, srečen zakon je kljub žalostnim zgledom, morda prav zato, želja mnogih poročenih in neporočenih. Na spisku želja mladih je čisto pri vrhu.
Ko je Bog hotel dati človeku svojo najbistvenejšo lastnost, ljubezen, je ustvaril družino, kjer ljubezen povezuje, osrečuje in je ustvarjalna, rodovitna.
Mnogi želijo in sanjajo, kako bodo živeli v družini, kjer bo razumevanje, sloga, sodelovanje …, skratka: skupnost, kjer bo lahko ljubil in bil ljubljen. To so sicer lepe želje, ko pa je čas za pripravo za družinsko življenje pa se vsem tako mudi. Čuti se neučakanost in hkrati odpor do vsakega prizadevanja.
Hiteti se ne splača
Znana zgodba pripoveduje o možu, ki je prišel v trgovino, kjer so prodajali vse potrebno za srečno življenje. Mož je stopil pred prodajalca in začel naštevati: dajte mi nekaj razumevanja, pa zvestobe, sodelovanja, dobrote … Prodajalec ga je zaustavil in rekel: Najbrž ste spregledali napis ob vhodu: tu ne prodajamo sadov ampak semena.
Podobno velja tudi za družino. Ne da se kupiti srečnega zakona, treba se je vzgojiti, posejati semena, bdeti in jih vzgojiti.
Dragi fantje in dekleta. Ohranite v sebi željo, hrepenenje po lepi skupnosti, ki bo bogatila vas in kasneje vaše otroke. To je nujno izhodišče. Potrebno pa je odkriti in ponovno zaživeti tiste temeljne vrednote, ki pomagajo graditi zakon. V mislih imam danes zavrženo in zaničevano krepost čistosti ali zdržnosti. To je seme, ki ga je treba vzgojiti. Zakaj?
Oče psihoanalize, S. Freud, mimogrede, krščanstvu je bil vse prej kot naklonjen, ugotavlja, da je ob koncu rimskega imperija ljubezen izgubljala vrednost, vedno bolj je bila razvrednotena in ni osrečevala. Posledica tega je bila, da so vedno manj cenili življenje, ki je bilo prazno in malo cenjeno. Freud razlaga to stanje kot posledico lahkotnosti s katero so ljudje zadovoljevali svoje ljubezenske, ali bolje spolne potrebe. Dalje je ugotovil, da je bilo potrebno kar nekaj stoletij, da je krščanstvo s silnimi napori, s pomočjo menihov in nun, ki so se zavezali zdržnosti, spet dalo tako spolnosti kot ljubezni pravo podobo in pravo vrednost, da sta zopet zmogla osrečevati ljudi.
Danes je stanje podobno. Ljubezen se zamenjuje s spolnostjo. Vsak, že otrok, z lahkoto pride do erotičnih in pornografskih vsebin, prav tako do prvih spolnih izkušenj že v puberteti. Taka lahkotnost ostaja prisotna tudi v poznejših življenjskih obdobjih. Zaradi tega sta postali tako spolnost kot ljubezen razvrednoteni. Mnogi ne najdejo ljubezni, ki bi zapolnila njihovo življenje in izpolnila hrepenenje po sreči, niti v zakonu ne. Ker zgolj telesna ljubezen ne osrečuje človeka imamo danes na milijone odraslih pa tudi že fantov in deklet, ki so razočarani in ne verjamejo več, da je še mogoče ljubiti in biti ljubljen, da je še mogoča ljubezen, ki v družni ustvarja srečno skupnost. Posledica tega je, da se mnogi mladi ne upajo več zavezati in si nepreklicno obljubiti ljubezen za vse življenje. Tako nastaja začaran krog.
In vendar je tudi danes mogoče najti ljubezen, ki napolnjuje človeka. Zato smo danes tudi zbrani ob slavju svetih zakoncev Joahima in Ane. Bog je tisti, ki daje sposobnost ljubiti in uči, kako je treba ljubiti.
Kaj nam lahko da krepost čistosti?
1. Najprej zvestobo, ki je temelj vsake ljubezni, raste pa iz gotovosti, da nobeden ne bo prevaral drugega, saj je sposoben živeti zdržno. Kdor pa tega ni sposoben že v mladih letih, večkrat zamenja partnerja in bo pri tej navadi ostal tudi če se bo poročil. Če pa ni zvestobe, tudi ni ljubezni.
2. Čistost pomaga premagovati sebičnost. Fanta in dekle uči, kaj pomeni darovati se drug drugemu. Nasprotno pa neučakanost v spolnosti nauči, da mora vsak dobiti kar si želi in to takoj. Namesto, da bi rastla v darovanjski drži rasteta v sebičnosti. Prav ta pa je prvi sovražnik ljubezni.
3. Čistost daje tudi pravo vrednotenje življenja. Pomaga, da fant in dekle v vsakem otroku gledata Božji dar, hkrati pa odkrivata čudovito poslanstvo, ki ga je Bog zaupal očetu in materi. Kajti otrok ima pravico do očeta in matere. Če pa se skupna pot začenja s telesno ljubeznijo, so otroci nezaželeni, treba je preprečiti njihovo rojstvo, saj še ni prišel čas zanje. Zato uporaba protispočetvenih sredstev, splava.
Kako je danes mogoče živeti v nasprotju z javnim mnenjem in javno moralo, ki se posmehuje vsakemu dekletu in vsakemu fantu, ki želita čista dočakati poroko?
Z lastno močjo to nebo mogoče. Bog pa daje sredstva, s katerimi pri tem pomaga. Najprej so zgledi svetih zakoncev, ob katerih lahko mladi odkrivate lepoto zakonskega življenja in se nad njim navdušite. Potem pa nam daje nadnaravna sredstva: Najprej sveto spoved, kjer z Božjo pomočjo lahko začenjamo na novo, pa čeprav je bil korak napačno zastavljen in se je kdo že izgubili in zapletli v prakso, ki jo ponuja sodobni svet; Potem je tu evharistija, kjer se na oseben način povežemo s Kristusom, ki daje moč v vsakem dobrem prizadevanju.
Ob koncu še enkrat: fantje in dekleta, naj bo v vas želja po srečni družini. Ta želja naj vam bo luč, da boste v Jezusu našli tistega sopotnika, ki vam bo kazal, kako doseči zaželeni cilj. Dragi starši, očetje in matere, podpirajte jih v tem tudi tako, da boste pomagali svojim otrokom dojeti čistost kot pot do odgovornega in srečnega družinskega življenja. (Log 2010)
VELIKONOČNO VOŠČILO ŠKOFOV
Velika noč 2011
Dragi bratje in sestre v vstalem Gospodu!
Ustvarjeni smo, da bi živeli, a nam vsak dan našega minevanja zelo zgovorno pričuje, da umiramo. In če umiramo zato, da bomo mrtvi, potem naše življenje nima pravega smisla. Vse preveč je ljudi, ki pravega smisla res ne izkusijo. Toda Vstali – Kristus nam more omogočiti izkušnjo, kakršno je doživel apostol Pavel pred Damaskom: da je mogoče umreti tudi iz ljubezni in za ljubezen ter zato vstati iz smrti v novo in večno življenje. V življenje, ki ni drugo od sedanjega, ampak sedanje prenovljeno v ljubezni in iz ljubezni, ki je Bog. Zato se krščanski smisel in dovršitev človeka razodevata v veliki noči, v skrivnosti svetega velikonočnega tridnevja, ki se začne v skupnosti velikega četrtka pri evharistični zadnji večerji, vodi po poti trpljenja in smrti iz ljubezni ter se skozi grob vzpne v zarjo človekovega vstalega življenja. Samo to je pot sreče.
Zato vam slovenski škofje želimo z velikonočnim voščilom znova sporočiti veselo oznanilo: mogoče je umreti tudi iz ljubezni in zato s Kristusom vstati! To velja tako za vsakdanje »male smrti« umiranja samemu sebi za druge kakor za tisto »veliko smrt«, ki ji na koncu zemeljskega življenja nihče ne uide.
V letu krščanske dobrodelnosti in solidarnosti ta vstajenjski klic še posebej budi vsakega, ki ima več kakor bližnji, ne le gmotnih dobrin, ampak tudi in predvsem odnosnih, da jih z njim deli v pravični solidarnosti!
Vsakemu katoliškemu verniku in vsem drugim kristjanom v domovini in zamejstvu ali izseljenstvu želimo slovenski škofje, da bi tudi zaradi letošnje velike noči našli ali poglobili smisel sedanjega in večnega življenja. Še posebej želimo izraziti svojo duhovno bližino vsem bolnikom in trpečim, da bi se mogli sedaj in nekoč ob Vstalem spoznati kot tisti, ki so živeli in trpeli iz ljubezni.
Naj vam vsem slovesno obhajanje praznika Kristusovega vstajenja podari moč za življenje darovanjske ljubezni!
Vaši škofje